Poučne zgodbice.

Naslov sporočila: Re: Poučne zgodbice. Tor Avg 19, 2008 7:30 pm

Nenavadna medicinska zgodba

Lekarnar je rad dajal nasvete svojim strankam. Nekol je prisel k njemu mož s hudim prehladom, zato mu je dal sirup.
Naslednjega dne je bolnik ozdravel!

Toda…odkril je, da je naredil veliko napako: sirup ni bil namenjen zdravljenju prehlada – bil je zdravilo za… DIAREJO!!!

Torej, kaj je povzrocilo ozdravitev: sirup ali…sugestija?

Naslov sporočila: Re: Poučne zgodbice. Tor Avg 19, 2008 7:31 pm

Jehdi in Hassan sta bila trgovca in zelo dobra prijatelja. Jehdi je bil vesele narave in bolj lahkomiselen , medtem ko je bil Hassan resen in previden. Vendar pa ju je zdruzevala mocna vez prijateljstva, zato jima je tudi posel cvetel, saj se nista nikoli prepirala.
Nekoc sta se napotila v mesto Touria. Prispela sta na obrobje gozda, kjer ju je veliko drevje, vlazne skale in hladna senca kar vabilo k zasluzenemu pocitku. Jehdi je zaspal v trenutku.
Hassan je pogledal prijatelja, vzdihnil in si rekel: »V naravi je, pa spi tako mirno, kot bi bil v svoji lastni hisi. Jaz se bojim, da bi me kdo okradel. Ceprav tat mogoce ne bi odnesel veliko, sem raje previden. Konec koncev, clovek nikoli ne ve, kaj se lahko zgodi.«
Tako je Hassan razmisljal o svojem strahu, ko je naenkrat opazil oso, ki je prilezla ven iz Jehdijeve leve nosnice. Osin skrivnostni ples ga je presenetil. Odletela je proti edinemu boru na skali, trikrat zakrozila in se vrnila k specemu Jehdiju ter mu zlezla nazaj v nosnico.
Ravno v tem trenutku se je Jehdi zbudil in v smehu rekel. »Hassan, ne bos mi verjel. Imel sem precudovite sanje. Predstavljaj si bor, ki stoji na skali, ravno tako kot tale, ki ga vidis. Osa je brencala okrog stebla in njena krilca so brnela, kot bi zelela povedati – tukaj moras kopati, tukaj moras kopati. Zacel sem kopati in nasel velik vrc zlatih kovancev . Nikoli v zivljenju se nisem videl toliko denarja!« »To pa so resnicno cudne sanje,« je odvrnil Hassan. »Ce bi bil jaz na tvojem mestu, bi kopal okoli tega bora tukaj.«
»Ubogi prijatelj, kako si naiven. Sanj nikoli ne jemljem resno. Tukaj je tako zelo vroce, da bi bilo kopati pravo mucenje. Prosim, nadaljujva s potjo.«
Vendar pa je Hassan vztrajal. »Jehdi, sanje kot so te, sigurno nekaj pomenijo. Ce ne bos ti kopal, bom pa jaz. Ves kaj sem ti predlagal? Prodaj mi svoje sanje.«
Jehdi se je zacel glasno smejati. »To je dober posel zame! Koliko mi ponujas zanje?«
»Rekel si, da tam lezi velik kup zlata. Jaz sem tvoj prijatelj in te ne zelim ogoljufati. Ti mi povej na koliko ocenis vrednost svojih sanj.«
Po kratkem razgovoru, sta se dogovorila za 300 kovancev.
»Se nikoli nisem sklenil takega posla. Toliko denarja za nicvredne sanje. Kako si lahkoveren, Hassan.« Prijatelja sta se odpravila k boru, ki jima ga je v sanjah pokazala osa. Jehdi se je zabaval ob pogledu na Hassana, ki se je na moc potil in trudil z lopato. Kopal je toliko casa, dokler ni zaslisal topega zvoka, kot bi udaril ob nekaj trdega.
Kako sta bila trgovca presenecena, ko sta odkrila loncen vrc, poln zlatih kovancev. Preden sta ga razbila, je Hassan ugledal napis blizu rocaja: »prvi od sedmih«.
»Prvi od sedmih. To pomeni, da je nekje zakopanih se sest takih vrcev,« je doumel Jehdi in zal mu je bilo, da je sklenil posel prehitro.
Tokrat sta oba kopala in seveda nasla se sest vrcev, do vrha napolnjenih s kovanci.
Hassan je postavil veliko gostisce sredi mesta in ga poimenoval Poln vrc. Zivel je kot bogat in zadovoljen moz vse do konca svojih dni.
Jehdi je prisel veckrat na obisk in pozdravil prijatelja z besedami: »Torej, Hassan, kako si? Prisel sem pogledat, kaj se je zgodilo z mojimi sanjami.« In prijatelja sta se v smehu potrepljala po hrbtu. Vendar pa se je vsakokrat Jehdi vrnil domov se bolj zalosten, saj je vedel, da ne more odkupiti svojih sanj.

Stvari se ves cas izmenjujejo in prodajajo. Vendar pa se dolocenim stvarem ne da odreci, ne da bi to imelo za posledico nepopravljivo izgubo za osebo, ki se stvari odrece. Nase sanje so nase stvari, tako osebne, tako drage nam, da morajo ostati zive, privite k srcu, kjer cakajo na boljse dni. Z njimi se ne bi smelo trgovati, saj nam dajejo zivljenje.

»Modrost je imeti tako velike sanje, da jih ne zgubis z oci.«
Rabelais

Naslov sporočila: Re: Poučne zgodbice. Tor Avg 19, 2008 7:37 pm

Zgodba, ki da marsikomu misliti ...

Ime mu je bilo Fleming in bil je reven skotski kmet. Nekega dne, ko je garal za prezivetje druzine, je zaslisal klic na pomoc iz bliznjega mocvirja. Odvrgel je orodje in stekel do mocvirja. Tam je, pogreznjen do pasu v crnem blatu, krical prestrasen decek in se boril, da bi zlezel iz mocvirja. Kmet Fleming je resil fanta iz gotove, grozljive smrti. Naslednji dan je na kmetovo dvorisce pripeljala bogata kocija. Elegantno oblecen plemic je izstopil in se predstavil kot oce decka, ki ga je kmet resil.

"Hocem vam poplacati," je rekel plemic. "Resili ste sinovo zivljenje!"
"Ne, ne morem sprejeti placila za to kar sem storil," je skotski kmet zavrnil ponudbo. Takrat je prisel skozi vrata kmecke koce kmetov sin.

"Je to vas sin?" je vprasal plemic. "Da!" je kmet odvrnil ponosno. "Skleniva kupcijo. Dovolite mi, da mu zagotovim izobrazbo kakrsno uziva moj lastni sin. Ce je mladenic kolickaj podoben ocetu, bo brez dvoma odrasel v moza, na katerega bova oba ponosna."

In tako je tudi bilo. Sin kmeta Fleminga je obiskoval najboljse sole in cez cas je koncal Bolnisnicno medicinsko solo sv. Marije v Londonu ter postal znan po vsem svetu, kot Sir Alexander Fleming, odkritelj penicilina.
Cez leta je plemenitasev sin, ki je bil resen iz mocvirja, zbolel za pljucnico. In kaj ga je resilo tokrat? Penicilin. In kako je bilo ime plemicu? Lord Randolph Churchill. In ime njegovega sina? Sir Winston Churchill.

Nekdo je nekoc rekel: Kar das, to imas.
Delajte, kot da ne potrebujete denarja.
Ljubite, kot da niste bili nikoli prizadeti.
Plesite, kot da vas nihce ne gleda.
Pojte, kakor da nihce ne poslusa.
Zivite, kakor da so nebesa na zemlji. Ker tudi so ...